Ob besedi terme vedno pomislim na stare mame, kako se v krznenih plaščih in preveč nadišavljene sprehajajo po poteh ob zdraviliščih s svojimi možmi pod roko. Srečne, da so nekam šle. Predvsem pa srečne, da niso še predaleč.
To je mogoče malce nesramen stereotip, ki ga imam v glavi tako ob besedi terme kot ob besedi babica. Mislim – kdo pa pravi, da v jeseni življenja ne smemo uživati. Vsako leto bolj cenim to, ko vidim, da si ljudje še vedno kaj provoščijo. Moja babica na primer ni že 15 let nikamor šla. Zapečkarsko sedi pred svojo hišo in opazuje eno in isto podobo vsak dan. Ko jo tako zalotim ji vedno rečem, da zakaj nikamor ne gre, zakaj si ničesar ne privošči … Pa mi odgovori nekaj v smislu, da njej se pa res ne splača nikamor iti, da je pohajanje za nas, mlade. Potem sem se zavedla – nočem postati takšna, kot je ona. V vsakem obdobju življenja si želim nekaj privoščiti. Ko sem bila študentka, sem potovala z vlakom in spala po hostlih, odkar sem poročena in imam otroke, hodimo na morje v apartmaje, pozimi hodimo smučati, spomladi in jeseni si privoščimo kak vikend oddih v hotelu z igrišči za tesnis in wellnesom …
In ko bom stara, bi rada hodila v terme. V krznenem plašču in preveč nadišavljena bi se rada sprehajala okoli hotelskega kompleksa, jedla kraljevski zajtrk in seveda plačala poln penzion, se kopala v pretoplih bazenih in čakala, da začne iz šob ob strani pihati zrak in si mislila, da sem na masaži.
Tako je, ko bom stara mama bom imela abonma v termah.